Nonument Group: Samoosamitveni sprehod po Ljubljani

Miloš Kosec and the Nonument Group invite you to a tour around Ljubljana city centre to show you the side of Ljubljana not found in tourist publications or history books. In fact, this kind of Ljubljana didn't exist at all prior to March 2020. This is a walk around the city in shutdown due to the Coronavirus pandemic. Mark Twain once said that no word was ever as effective as a rightly timed pause. Let us explore this great urban pause. Moving through the city during shutdown means focusing our attention to everything that isn't there – habits that have been suspended, functions that have been cancelled, and crowds that have disappeared. In exploring the city during shutdown, we learn about the city as it used to be, and also about the city as it might become once the quarantine is lifted and pandemic defeated. Will tourism, economy, real estate, art and public life ever be the same? Whether you are visiting Slovenia during the Covid19 measures or if you come from the future and are intrigued how Ljubljana was living through the shutdown in early April 2020, we invite you to go for a walk and find out.

Slovenija, zelena dežela. Ljubljana, zeleno mesto. Mit ali resničnost? Dobrodošli na virtualni zeleni turi, na kateri bomo odkrivali Ljubljano, se sprehodili med neopaženimi travnimi bilkami in odstirali grmičevja.

Slovenija, a green country. Ljubljana, a green city. A myth or a reality? Welcome to a virtual green tour, where we will discover Ljubljana, take a walk among hidden blades of grass, and explore bushes.

SLOVENIAN Sono-Soro[walks] je sodelovalni zvočni sprehod, ki združuje lokalne in mednarodne glasove LGBQT+2 zvočnih umetnic v povezavi z njihovo izkušnjo hoje, sprejemanja in prisvajanja urbane nočne okolice. Na sprehodu bodo prisotni glasovi lokalnih soudeleženk_cev v Ljubljani in zvočnih ustvarjalk Corazon de Robota (Čile), Aquelarre Subversiva (Bolivija) in Christine Hazboun (Palestina). Projekt je bil ustvarjen za 29. edicijo festivala Mesto žensk v sodelovanju s festivalom korenite zvočne hoje TO)pot 2023. ENGLISH Sono-Soro[walks] is a collaborative soundwalk that combines local and international voices of women and LGBQT+2 sound artists in connection with their experience walking, embracing, and appropriating the urban space at night. The walk features the voices of local artists in Ljubljana as Lora, Kaja, Irena Pivka. In dialogue with sound producers such as Corazon de Robota (Chile), Aquelarre Subversiva (Bolivia) and Christina Hazboun (Palestine). This project was produced for City of Women Festival Edition 29 in collaboration with TO)pot Soundwalk Festival 2023 Special thanks Irine Pivka and Brene Zorman Elena Biserna Constanza Piña Lucia Hérvas Alejandra Canelas Christina Hazboun All women and LGBTQ+2 individuals walking and living the night.

Špela Setničar prebira tekste Jerneja Županiča, Maje Vidmar, Muanisa Sinanovića, Petra Semoliča, Arjana Pregla in Primoža Čučnika Na zvočnem sprehodu ob Ljubljanici lahko prisluhnemo glasovom med valovi: literarnim delom, ki so povezana z vodo, rekami in okoljskimi spremembami. Sprehod sestavlja šest postaj: Plečnikova zapornica, Mesarski most, Ribja brv, Breg pri Novem trgu, Grudnovo nabrežje pri Hradeckega mostu in Špica. Zvočni posnetek sproži geolokacija, ki jo zazna vaša pametna naprava, s pomočjo aplikacije Echoes pa nato prisluhnete branju le takrat, ko ste tudi fizično prisotni v rečnem prostoru. Prepišno uredništvo 2021: Bo literatura splavala po vodi? Nad vsemi krizami današnjega dne se kot zlovešč obstret pne tista, ki zadeva občo planetarno prihodnost: okoljska. Pitna voda, simbol zdravega življenjskega okolja, nikakor ni več samoumevno dejstvo, temveč dobrina, ki bo v naslednjih desetletjih narekovala geopolitične premike, medtem ko bo dvigovanje gladin oceanov prerazporedilo poselitev in zahtevalo vzpostavitev novih načinov sobivanja. Kakšno pozicijo v odnosu do teh sprememb zavzema literatura? Je zmožna odzivanja na hitro spreminjajoče se razmere? Fascinacija nad utopijami in distopijami je v literaturi prisotna od nekdaj. Toda ali lahko literatura pripomore k okoljski odgovornosti? V burnih obdobjih zgodovine je pogosto rabila kot svarilo ali budnica, a ob tem se postavlja vprašanje nevarnosti moraliziranja, banalizacije, ideologizacije in posploševanja. In kako naj ob vsem literatura, da ne bi splavala po vodi, ohrani lastno avtonomijo?

Irena Pivka, Brane Zorman: Peskovnik / The Sandbox (2020) Pohod ob železniških tirih, po degradiranem mestnem področju, s pomočjo aplikacije in slušalk popelje gledalca, pohodnika in prisluškovalca v performativni prostor. Delo je nastalo v času epidemije, po ustavitvi javnega življenja, ki se je odražala kot odsotnost debele plasti vseobsegajočega, konstantnega hrupa, katerega obsega smo se resnično zavedli šele ob njegovi ‘‘odsotnosti. Avtorja sta to obdobje, ki sta ga zaznamovala nekajtedenska tišina in postopno vračanje hrupa, beležila s snemalnimi aparaturami, prehojenimi potmi in odkrivanjem lokalnih mikroprostorov. Čas svojih raziskav sta zlila v pričujoč lokacijski performans, ki z odsotnostjo hrupa pripoveduje zgodbo prihodnjega prostora. S pomočjo geolokacijskega orodja odraža performans izkustveno doživetje krajine in zvoka ter v teh zapletenih časih prinaša razmislek o potencialu degradiranega prostora s perspektive družbe, nezmožne dialoga. Ta z zadnjimi močmi uprizarja prevlado nad planetom, medtem ko se na drugi strani rastline bohotijo, prepletajo in celo tolažijo, umirjajo in utišajo ter prekrijejo preveč razširjeno vrsto. Ritmičnost hoje, prisluškovanje prehodnemu prostoru, pot, ki se vije stran od prenapetega mesta, in prisluh degradiranih, čakajočih prostorov, ki si jih prilašča narava, tvorijo držo tega časa … pred iztekom. Več o projektu: https://bit.ly/3gn4099 https://bit.ly/2QfdwR1

Mokrišča se kot prehodna območja med kopnim in vodo upirajo enostavnim opredelitvam. Prostrana območja nenehnega počasnega razpada in neobvladljive rasti, ki v okvirih globokega časa ključno uravnavajo podnebne in zemeljske procese, so od nekdaj vzbujala strašljive in magične predstave o svetovih onkraj resničnosti na eni strani ter željo po upravljanju, izrabi in preoblikovanju tega upornega terena na drugi. V Fantastičnem močvirju prihodnosti elementi barja prevzamejo danes urbano območje Ljubljane, močvirje pa z vso silo pronica nazaj v nekdaj pretočno in raznoliko okolje, opustošeno skozi zgodovino človeške kolonizacije mokrišč. Multimedijska kompozicija se odvija kot zvočni sprehod s postojankami razširjene resničnosti ob nabrežju Ljubljanice, deli projekta pa so predstavljeni tudi v obliki video in AR instalacije v razstavnem prostoru Kamere. Delo s prepletom raznolikih medijev in elementov – od terenskih zajemov preslišanih zvočnosti barja do himeričnih virtualnih bitij – prikliče mnoštvo kulturnih, disciplinarnih in tehnoloških poskusov zamejevanj močvirja, da razpre njihove vrzeli. Z glitchem razkraja omejujoče ideje in imaginarije o človeški izrednosti ter onkraj okostenele fantazije močvirja odpira fantastično nestabilno območje, ki tekoče prehaja med mnogoterimi telesi in razsežnostmi. Avtorici: Swamp_Matter (Eva Garibaldi in Ana Laura Richter) Zvočna umetnica: Karmen Ponikvar Tehnični sodelavec: Jernej Koprivnikar Kuratorska podpora: Maja Burja AR platforma: Meadow Geolokacijska zvočna platforma: Echoes Organizacija: Kino Šiška (zanjo mag. Jasna Jernejšek) Projekt je bil izbran na podlagi javnega povabila in izveden v okviru projekta Kulturni evro 2024. Strokovna komisija: Maja Burja, Simon Gmajner, mag. Jasna Jernejšek, Maja Smrekar, Uroš Veber Sofinanciranje: Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana Zahvale: Klemen Brank, Maks Čelar, Simon Gmajner, Jan Kmet, Prirodoslovni muzej (direktor dr. Miha Jeršek, dr. Tomi Trilar), Saša Spačal, Maja Šebenik, Video Art d.o.o., ZRC SAZU – Geografski inštitut Antona Melika (dr. Aleš Smrekar)

O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to? In od kod je prišla? In zakaj? [1] Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov. Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma. Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov. Zasnova in izvedba: Spiro Mason Programski algoritem: dr. Rene Markovič Produkcija: Cona, 2024/25 O, WHAT A WORLD of unseen visions and heard silences, this insubstantial country of the mind! What ineffable essences, these touchless remembering’s and unshowable reveries! And the privacy of it all! A secret theater of speechless monologue and prevenient counsel, an invisible mansion of all moods, musings, and mysteries, an infinite resort of disappointments and discoveries. A whole kingdom. where each of us reigns reclusively alone, questioning what we will, commanding what we can. A hidden hermitage where we may study out the troubled book of what we have done and yet may do. An introcosm that is more myself than anything I can find in a mirror. This consciousness that is myself of selves, that is everything, and yet nothing at all — what is it? And where did it come from? And why? [1] In The Origin of Consciousness in the Breakdown of the Bicameral Mind, Julian Jaynes introduces us to a poetic series of questions about invisible visions and audible silences that explore consciousness. His introduction served as inspiration for the original performance on the staircase of Cukrarna – a building rich in history, where the walls have absorbed the sonorities of the fates of Slovene modernist writers. The work is now presented in a new location, in Navje Park in Ljubljana. The sound performance transforms into an immersion into echoes of the past, as participants create a sonic landscape through walking, evoking stored visions from the park itself. In this way, all the surfaces of the park become instruments of the visitors, amplifying the silences. The work raises more questions than it answers, reflecting Jaynes’s idea of consciousness as an intangible realm of the mind. The technical core of the performance involves a sound sensor, a software algorithm, and a digitised database of modernist poetry. Together, these elements create a complex sonic tapestry composed of layered sounds and the inner voices of the literati. Concept and realisation: Spiro Mason Programme algorithm: Rene Markovič, PhD Production: Cona, 2024/25

Nonument Group vas vabi na zvočni sprehod po poteh nekdanje Pionirske proge (1948-1954). Pionirska proga je bila 4 km dolga ozkotirna železnica, ki so jo leta 1948 zgradili pionirji in mladinske delovne brigade. Pionirske proge so bile mišljene kot vzgojne igrače, ki naj bi pri otrocih krepile ljubezen do tehnike, odgovornost, marljivost in delavnost, jih pripravljale na življenje v družbi in jim prinašale razvedrilo. Leta 1954 je bila proga ukinjena, njeni ostanki razstavljeni in premeščeni, proga pa pozabljena. Po delu nekdanje trase ob Večni poti so pozneje uredili kolesarsko stezo. Leta 2019 je Nonument Group ob Dnevu mladosti izvedla intervencijo na trasi nekdanje proge. Z zvočnim sprehodom vzdolž nekdanje trase proge lahko intervencijo podoživite tudi sami. Ob sprehajanju prisluhnite zvokom preteklosti in sedanjosti in pazite na kolesarje! Obiščite tudi razstavo Nonument Group "Od nikoder do nikamor", ki je med 17. junijem in 26. julijem 2020 na ogled v Zgodovinskem atriju ljubljanskega Magistrata.