6. Mesarski most
1 sound
In že se nahajamo nad Ljubljanico, ki je imela tekom mestne zgodovine velik pomen tako za meščane kot tudi za mesto samo in tudi danes ni prav nič drugače. Ljubljanica je kraška reka. Na površje pride iz več izvirov na območju Vrhnike, predhodno pa se preliva skozi mnoga kraška polja in vmesno ponika. Tovrstne reke so veliko bolj dovzetne za onesnaženje kot reke na nekraški kamninski podlagi. Nekraška kamninska podlaga namreč zaradi različnih procesov in dejavnikov prepereva tako, da ima voda, ki teče na teh območjih, večje samočistilne sposobnosti. To pomeni, da se reke po naravni poti očistijo hitreje od tistih, ki so kraške. To še posebno velja za vodonosnike, kot je na primer ljubljanski. Sava je predvsem v času po zadnji pleistocenski poledenitvi, pogovorno imenovani ledena doba, ki se je končala pred približno 12 000 leti, ljubljansko kotlino nasula z različnimi rečnimi nanosi. Ti danes zaradi sposobnosti filtriranja zaenkrat zagotavljajo enega izmed najkvalitetnejših virov pitne vode v Sloveniji. Kraški vodotoki in podzemna voda na drugi strani nimajo primerljive samočistilne sposobnosti. Mehansko preperevanje apnenca je namreč zanemarljivo, zato reke ne morejo ustvarjati rečnih nanosov na ravninah. Prisotno je predvsem kemično preperevanje kamnine, ki olajšuje in pospešuje pronicanje najrazličnejših snovi, kot so pesticidi in gnojila v podzemlje. Kraške reke so ravno zato veliko bolj ogrožene z vidika onesnaženja in Ljubljanica ni izjema.
