Zelena tura po Ljubljani

Slovenija, zelena dežela. Ljubljana, zeleno mesto. Mit ali resničnost? Dobrodošli na virtualni zeleni turi, na kateri bomo odkrivali Ljubljano, se sprehodili med neopaženimi travnimi bilkami in odstirali grmičevja.

Še preden se odpravimo na pot po skritih in malo manj skritih kotičkih ljubljanskih ulic, si na mobilni napravi vklopite način beleženja lokacije, saj boste tako lahko sledili začrtani trasi, ki je vidna v aplikaciji. Ko prispete na določeno območje, vam bo aplikacija samodejno pričela predvajati avdio zgodbo o točki na kateri stojite. Želimo vam prijetno, poučno in zeleno izkušnjo, ne glede na barve, ki jih trenutno slika pokrajina.

Zelena tura je nastala v sklopu mednarodnega projekta Moja revolucija, v katerem smo mladi razmišljali o preteklosti in hkrati delovali za dostojno življenje vseh na ohranjenem planetu v prihodnosti.

Navodila za uporabo: Tekom današnjega doživetja bo pomembno vlogo odigral vaš pametni telefon. Interaktivna ekskurzija, ki je rezultat dela v okviru mladinskega evropskega projekta Moja revolucija, se bo dotaknila najrazličnejših okoljskih tem tako z naravoslovnega kot tudi družboslovnega vidika. S pomočjo pametnega telefona, na katerem vklopite način beleženja lokacije, sledite začrtani trasi, ki je vidna v aplikaciji. Ko prispete na določeno območje, vam bo aplikacija samodejno pričela predvajati avdio posnetek, priporočamo pa tudi uporabo slušalk. Želimo vam prijetno in poučno izkušnjo.

Kaj je vaša prva asociacija ob omembi okoljevarstva v Sloveniji?

Vse se je začelo s prvimi pobudniki in pobudnicami okoljevarstva v Sloveniji, ki so bili strokovnjaki in umetnice, ki so na začetku sedemdesetih ustanovili Društvo za varovanje okolja. Na začetku delovanja so nasprotovali predvideni gradnji novih hidroelektrarn na Soči, kar je bilo prvo nasprotovanje ogromnim energetskim projektom SFRJ. Jugoslovanski socializem so okoljevarstveniki in okoljevarstvenice sicer dojemali kot okoljsko neproblematičen, kar je bilo neupravičeno. Ker je bilo veliko republik v Jugoslaviji po kapitalističnih merilih nerazvitih, je država veliko vlagala v njihov razvoj prek velikih infrastrukturnih projektov, težke industrije in večanja proizvodnje. Vse to pa je imelo negativne posledice za okolje. S tem je želela doseči gospodarsko rast, ki bi se lahko primerjala s kapitalistično. Tako bi kapitalistični sistem sčasoma prehitela v materialnem blagostanju, ki bi ga zagotavljala ljudem. Ni pa gospodarska rast nujna za socializem, ta lahko obstane brez nje, medtem ko je za kapitalizem absolutno nujna.

Z gospodarskim razvojem se je povečala tudi potreba po energiji, kar je privedlo do novih posegov v okolje, s tem je v osemdesetih okoljevarstvena scena v Sloveniji zares zaživela. Glavni poudarek je bil na Termoelektrarni Šoštanj in onesnaževanju zraka z izpusti žveplovega dioksida. Danes, trideset let kasneje, termoelektrarna Šoštanj še vedno dviga veliko prahu in izpušča veliko toplogrednih plinov. Je ena izmed podnebno najbolj spornih investicij v Sloveniji.

Vendar pa se naši predhodniki niso ukvarjali le s problematiko termoelektrarn, izkazalo se je, da vsi načini pridobivanja električne energije nosijo s seboj tveganja in povzročajo škodo okolju. Černobilska nesreča leta 1986 je (upravičeno ali ne) vzpodbudila vzpostavitev protijedrskega gibanja, ki je zahtevalo zaprtje jedrske elektrarne v Krškem. Že takrat pa so se pojavljala tudi nasprotovanja gradnji hidroelektrarn na Muri. V Jugoslaviji je bilo okoljevarstvo najbolj razvito prav v Sloveniji, v Slovenijo so se hodili učit tudi okoljevarstveniki iz drugih republik.

Leto 1968 je bilo marsikje na svetu nemirno. Tudi v Sloveniji. Ko danes stojimo za Filozofsko fakulteto, ki se s svojo brutalistično arhitekturo pne nad nami, si težko predstavljamo, kakšni nemiri so se odvijali tu dobrih petdeset let nazaj.

Kot smo že povedali, se je povojna Jugoslavija hitro razvijala. Rasla so mesta, povečalo se je število prebivalcev in življenjski standard se je dvignil. Vse to pa je imelo nepredvidene posledice, ki so izbruhnile v nemirih na prehodu iz 60-ih v 70-ta leta. Vzroki za nemire v Jugoslaviji leta 1968 so bili naraščajoča neenakost zaradi uvajanja elementov kapitalizma in odpiranja proti Zahodu, slaba nastanitev in kapacitete v študijskih središčih, težko dostopen študij za študente iz periferije in upadanje priložnosti mladih. Že leta 1964 so se začele razprave o teh problemih.

V letu 1968 se je študentsko organiziranje ukvarjalo predvsem s stanovanjsko problematiko. Uspeli so si izboriti gradnjo novih študentskih domov in preprečili uvajanje sprememb, ki bi jim otežile bivanje v njih. Naslednje leto so ustanovili še Radio Študent, ki je omogočil nove možnosti komuniciranja in organiziranja študentov, prav tako pa obveščanja javnosti o aktualnem dogajanju. S tem so si študenti izborili prvo zmago.

Gospodarski razvoj je s seboj prinesel tudi povečan promet. Aškerčeva cesta je bila takrat glavna prometna žila Ljubljane, saj še ni bilo obvoznice, po njej pa je potekala večina prometa. Ogromni tovornjaki in vedno več motornih vozil so povzročali nevzdržno bobnenje, ki je odmevalo po okolici te ceste. Zato je 14. aprila 1971 potekal prvi javni protest proti hrupu na Aškerčevi, ki so ga organizirali študentje okoliških fakultet. Bili so mnenja, da hrup škoduje njihovemu zdravju in zmožnosti koncentracije pri pouku. Zaprli so Aškerčevo cesto. Na blokirani cesti je vladalo praznično vzdušje, študentje so peli, igrali na glasbila, kartali, ..., bolj radikalni med njimi pa so se odpravili še proti skupščini, današnjemu parlamentu, kjer je protestnike ustavil policijski koridor. To je pomirilo duhove le za kratek čas. Protesti so se nadaljevali z zasedbo Filozofske fakultete od 26. maja do 2. junija, povod za to pa je bil kazenski pregon študenta Milana Jesiha, ki je igral pomembno vlogo pri zasedbi Aškerčeve ulice, ter aretacija študenta Adama Franka , ki je bil aretiran zaradi “preveč svobodnega izražanja mnenja”. Zasedba Filozofske fakultete je bila na nek način umetniško-aktivistični eksperiment. Odvijala so se predavanja, recitali, disko z glasbo, pesnjenje, skeči, gledališki dogodki, performansi, orkester, kjer so študentje igrali glasbila, ki jih niso bili vešči... oblikovala se je nekakšna leva kritika oblasti, ki je predvsem zahtevala, da se Jugoslavija vrne k svojim socialističnim izhodiščem, da se uvede soodločanje študentov pri vodenju univerze in da so aretirani študenti izpuščeni. Moči in energije pa je zmanjkalo dokaj hitro. Zasedba se je končala z nastopom univerzitetnih počitnic.

Ločeno od teh dogodkov so se angažirali tudi študenti arhitekture, in sicer proti poseku dreves na Vegovi cesti.

Trg republike je prostor, kjer se najpogosteje dogajajo protesti v Ljubljani. Pred pandemijo koronavirusa so na njem vsak petek protestirali tudi Mladi za podnebno pravičnost. Šlo je sicer za manjše shode, vseeno pa je bil namen mladih izkazati vztrajnost, da so tam, ne glede na vreme, letni čas ali vladajočo politično garnituro. S tem so opozarjali na potrebo po urgentnem ukrepanju proti podnebni krizi in na neukrepanje politike. Po začetku pandemije so se petkovi protesti prestavili na splet. Spremljate jih lahko na Facebooku in Instagramu.

Ko stojimo na tem odprtem betonskem prostoru, si težko predstavljamo, da je bil tukaj tja do šestdesetih let 20. stoletja velikanski vrt, poln mogočnih dreves. Da, tu se je razprostiral Nunski vrt ali Uršulinski gaj, kot so mu tudi rekli. Vrt je bil namreč v lasti Uršulinskega samostana, čigar cerkveni zvonik lahko še vedno vidite za Maksijevo stavbo, če pogledate proti Ljubljanskemu gradu. Na tem zelenem vrtu sta bila tudi otroško igrišče in uršulinski vrtec. Danes na vrt pogojno spominjajo le ravne vzporedne črte, ki se suhoparno vlečejo čez trg kot nekakšne cementne gredice.

Povojna socialistična oblast se je odločila, da središče Ljubljane prav na tem mestu potrebuje monumentalno birokratsko arhitekturo z velikanskim parkiriščem in nakupovalnim središčem. Projekt je poimenovala Trg revolucije. Zanimivo, kajne? Kajti revolucionarnosti v pisarniškem delu, parkirani pločevini in samopostrežnem nakupovanju navadno ne uzremo. Še dobro, da so na trg postavili tudi dvajsettonski Spomenik revolucije, ki je nekoliko popravil to zmedo. Spomenik je delo Draga Tršarja, postavili pa so ga leta 1975 na trideseto obletnico zmage nad fašizmom.

Z nekoliko zgodovinske distance lahko rečemo, da je ta betonska stvaritev, ki se od osamosvojitve Slovenije naprej imenuje Trg republike, še najbolj primerna za skejtanje in protestiranje. In prav slednje, protestiranje torej, je še edino, kar nam danes nekoliko zadiši po revoluciji. Res je, že v socialističnih časih so tu protestirali, najbolj odmevno pozimi leta 1987 v času enotedenske stavke delavcev tovarne Litostroj. A po letu 1991 je bilo protestov mnogo več. Med zadnjimi večjimi so bili gotovo protivladni protesti v letu 2020, ki so bili tudi odločno okoljevarstveni. Takratna koalicijska vlada skrajno desnega premierja Janeza Janše je namreč sprejela zakonodajo, s katero je vsem pomembnim ekološkim organizacijam v državi onemogočila sodelovanje pri nadzorovanju tveganih gradenj v naravnem okolju.

Prijatlji! obrodile so trte vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!

Prešernov trg je ena izmed posebnosti Ljubljane in Slovenije. Nenavadno je namreč videti, da na glavnem trgu prestolnice neke države ne stoji kip vojskovodje, temveč umetnika. Tudi Zdravljica, katere 7. kitica je slovenska himna, je posebna, saj namesto opevanja naše slavne preteklosti in pozivanja k bojevitosti raje opeva mir in vinsko trto. Ta rastlina, ki igra veliko vlogo v naši kulturi, že danes občuti posledice podnebnih sprememb v slovenskem prostoru. Spomladanske pozebe mladih poganjkov so vedno pogostejše, pričakujemo pa lahko, da bo rast vinske trte zaradi splošnega segrevanja ozračja kmalu mogoča tudi tam, kjer je danes zanjo še prehladno.